Blog

Z novembrom 2009 smo v Društvu Projekt Človek   (Program za samopomoč, terapijo in socialno rehabilitacijo oseb z različnimi oblikami zasvojenosti) začeli s projektom socialnega podjetništva z uradnim nazivom  Usposabljanje in zaposlovanje bivših zasvojenih oseb za ekološko in varčno predelavo odpadnih materialov v uporabne predmete umetne obrti. 

Zaposlitev in rehabilitacija zasvojenih oseb skozi delo je v tujini praksa z dolgoletno tradicijo, v Sloveniji pa je novost. Poskusi zaposlovanja zasvojenih oseb so v Sloveniji obstajali že prej, a tokratna podpora države zagotavlja večjo uspešnost programu.

Projekt Iz KOŠA je eden od devetih izbranih projektov na razpisu Spodbujanje socialnega podjetništva, ki ga je leta 2009  objavil MDDSZ s ciljem spodbujanja dostopa do zaposlovanja ranljivim skupinam in ustvarjanja delovnih mest in ponuja sofinanciranje izvajanja tržne dejavnosti v skladu s 4. Razvojno prioriteto »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«, ter 4.1 prednostne usmeritve »Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti« Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013.

V okviru Društva Projekt Človek nam razvoj tovrstnega projekta v praksi omogoča preveriti kakšne so možnosti za razvijanje polja socialne ekonomije v lokalnem in širšem okolju.     

Osnovne aktivnosti in programi ki jih sicer izvajamo, do sedaj niso bile usmerjene v pridobitne dejavnosti. Vendar smo se vse bolj začeli zavedati dejstva, da kot nevladna, neprofitna humanitarna organizacija in socialno varstveni program, lahko dobro služimo svojemu namenu le,  če  naše storitve čim bolj približamo potrebam svoje ciljne skupine.

V DPČ se pri svojem delu srečujemo z vsemi fazami urejanja zasvojenosti. Od prvih poskusov iskanja pomoči v sprejemnih centrih, preko vključevanja v skupino znotraj dnevnega centra in kasneje terapevtske skupnosti, ter vztrajnega vlaganja truda v delo na sebi in spreminjanju načina življenja. Nazadnje sledi še faza končne reintegracije, zadnje faze »klasičnega programa«, ki ponovno prinese nekatera eksistencialna vprašanja: kje bom živel, s čem se bom preživljal, kaj moram za to narediti…. Tako je postalo najbolj smiselno, da skupaj z našimi uporabniki, tistimi katerih abstinenca je trdna in stabilna, poskušamo odgovoriti na ta vprašanja tako, da oblikujemo program, ki bo omogočal zaposlitev znotraj našega društva.

Neformalno, skozi stike z uporabniki v drugih naših programih in skozi izkušnje iz izobraževalnih obiskov v sorodnih ustanovah v Italiji in Avstriji smo zasnovali program Iz KOŠA. Program je namenjen najprej usposabljanju in kasneje zaposlitvi na izbranem področju in delovnem mestu, ki je zasnovano na podlagi upoštevanja vseh težav in problemov s katerimi se srečujejo nekdanji zasvojeni pri iskanju zaposlitve. Poleg zunanjih ovir, kot so pomanjkanje delovnih mest, potrebe po določenih poklicih in znanjih, zahteve delodajalcev po visoki izobrazbeni strukturi ter visokem nivoju splošnih znanj, sposobnosti in spretnosti, je močen zunanji moment, ki zavira zaposlovanje bivših zasvojenih, tudi stigma. Pri notranjih ovirah izhajajočih iz posameznika pa je dobro vedeti, da ima velika večina oseb iz ranljive skupine za sabo neuspešno, nezaključeno šolanje in so delavci ter delavke brez poklica, kar izhaja iz njihove zgodovine zasvojenosti. Večletna odsotnost iz trga dela, pogosto menjavanje delovnih mest, delo na črno, včasih tudi nelegalni viri financiranja in kazenski postopki, jih izločijo iz trga dela kot potencialno dobro delovno silo. Če k temu dodamo še pomanjkanje svežih znanj dobimo dovolj razlogov zaradi katerih bi delodajalec raje zaposlil »nekoga drugega«. Nismo pa se še dotaknili tega, da gredo z roko v roki z zasvojenostjo kot njen vzrok in/ali posledica specifične osebnostne značilnosti kot so slab občutek za prostor in čas, ki se pogosto kaže v netočnosti, nenatančnosti, neupoštevanju časovno prostorskih omejitev, slabi oceni časa potrebnega za izvedbo določenega dela, kar pogostokrat botruje temu da so označeni kot leni, površni in neodgovorni. Tako se jasno kažejo potrebe po prilagojeni zaposlitvi, ki bo upoštevala specifike posameznikov in posameznic, ki izhajajo iz njihovega načina življenja in bo obenem upoštevala ter upravljala tudi s pritiski od zunaj.