Ulica > Brezdomstvo > O brezdomstvu

O brezdomstvu

Brezdomstvo je eden od tistih kompleksnih družbenih pojavov, s katerim se lahko poglobljeno ukvarjamo več let, pa še vedno težko brez nelagodja odgovarjamo na vprašanja o njegovih vzrokih, pojavnih oblikah in možnostih ukrepanja. S tem ko ga spoznavamo, namreč nanj tudi vplivamo in ne moremo ga spoznavati drugače kot z osebno udeleženostjo, ki potegne za seboj nujnost stalne refleksije in torej tudi stalno spreminjanje lastnih perspektiv. Že to, da govorimo o možnostih ukrepanja na področju brezdomstva, nam daje vedeti, da gre za pojav, ki v družbi velja za nezaželenega in ga torej kot družba želimo reševati, rešiti ali pač zgolj umakniti s polja vidnega.

 

Ko so tisti najbolj ogroženi enkrat na cesti, ko postanejo del vidnega brezdomstva, so razprave o njihovi lastni krivdi ali odgovornosti za lasten položaj zgolj metanje peska v oči. Nesmiselno je namreč govoriti o osebni odločitvi za brezdomsko življenje pri nekom, ki nikoli v življenju ni imel možnosti (finančnih, socialnih, emocionalnih, simbolnih), da bi si ustvaril dom ter z njim gotovost in varno izhodišče, ki je potrebno za nadaljnje življenjske korake. Zastonj je spraševati po svobodni izbiri za brezdomstvo nekoga, ki sveta drugih možnosti (izobraževalnih, zaposlitvenih, socialnih, kulturnih) v svojem življenju ne le da ni izbral, pač pa ga tudi ni nikoli poznal, vanj nikoli ni vstopil. Medijski diskurzi, javno mnenje, včasih pa celo diskurzi delavcev na področju brezdomstva (ki delijo svoje potencialne uporabnike na bolj in manj zaslužne), vsi ti pa podkrepljeni z navideznim zdravim razumom, so še vedno polni sporočil in govora o morebitni osebni odgovornosti brezdomca za njegov položaj. Tovrstnim diskurzom kar ni videti konca. Čas je, da se resno vprašamo, čemu to vprašanje pravzaprav služi in kakšno javno mnenje, z njim pa polje možnega delovanja v smeri reševanja položajev obrobnih in odrinjenih ljudi, pomaga ustvarjati.

 

Brezdomstvo je za slovensko družbo razmeroma nov pojav. Deloma nov je sam pojav, deloma nova so naša poimenovanja pojava in novih je mnogo načinov razmišljanja, retorike, oblikovanja uradnih dokumentov, zakonskih in podzakonskih ureditev, vsebin socialnopolitičnih programov ter na koncu obseg naših osebnih izkušenj in vseh mogočih asociacij, ki jih beseda sproža v nas. Koncept brezdomstva je razmeroma nov tudi za ljudi, ki jih tako imenujemo. Včasih jih namreč nismo tako imenovali in tudi sami sebe niso. Morda so bili nekoč predvsem berači, morda potepuhi, zakon in javnost sta jih imenovala klateži. Prepoznavanje določenih ljudi kot brezdomcev in tudi njihovo drugačno samoprepoznavanje je spremljalo razvoj kulture cestnega življenja …

 

Brezdomstvo v Ljubljani postaja vidno. Srečujemo se z vedno več njegovimi oblikami in si nabiramo izkušnje z njim. Počasi se začenjamo zavedati dejstva, da je brezdomstvo produkt prav naše družbe, čeprav vpete v globalne ekonomsko politične procese in širše družbene spremembe. Te vzpostavljajo prizorišče, na katerem nekaterim ljudem, po navadi najbolj šibkim in/ali ogroženim oziroma prikrajšanim zmanjka resursov in možnosti, da bi se lahko uspešno socialno vključevali in na ta način zadovoljevali svoje potrebe ter od družbe pridobili tisto, do česar imajo pravice. Takim ljudem velikokrat v življenju ostane le polje zelo omejenih izbir, znotraj katerega se lahko nato »svobodno« odločajo za brezdomstvo. V pogojih zelo omejenega dostopa do virov družbene moči si ljudje iščemo vsak svoje prilagoditve, od katerih je ena tudi brezdomstvo. To je skrajna rešitev, v katero je človek praviloma prisiljen (ali pa gre za logično sosledje njegovih preteklih dogodkov) in si je tako rekoč nihče ne izbere kot eno izmed zaželenih opcij v življenju.

 

Vsak družbeni sistem (tudi ta, v katerem živimo) določenim skupinam ljudi omeji dostop do pomembnih družbenih virov, po drugi strani pa obsodi mnoge življenjske rešitve – ki si jih najbolj socialno izključeni ljudje poiščejo – kot njihove lastne napačne odločitve. Ocenjevanje teh odločitev kot napačnih je v skladu z istim (normativnim) sistemom, ki tem ljudem tudi omejuje dostop do  virov. Poudarjanje pomena osebne odločitve za življenje reveža je torej enako zakrivanju oči ter nerazumevanju problematike brezdomstva …

 

Ko prebijemo zunanje opne navidez nepropustnega sveta brezdomstva, pridemo do mnogih globokih in neizčrpnih tem (npr. osamljenost, bivanjska izpraznjenost, (ne)navezanost, odvisnost, ontološka negotovost, itd.), povezanih z vsemi nami, do bistveno človeških tem. Pri brezdomnih pa so  teme, ki so eksistencialno pomembne za nas vse, pogosto najbolj izpostavljene in boleče.

 

Povzeto po:

Razpotnik, Dekleva (2007). Brezdomstvo v Ljubljani

Razpotnik, Dekleva (2009). Brezdomstvo, zdravje in dostopnost zdravstvenih storitev