Novice

2105

Objavil/a: mvizintin, 07.11.2014 | 1 komentarjev

Draga skupnost!

 

Časopis Kralji ulice ima številne BLAGODEJNE LASTNOSTI sam po sebi:

 

Je trmasta oaza črno-bele avtonomije, produkt kaotične, včasih utrudljive, pogosteje pa navdihujoče demokracije, na svojih straneh ne trpi kapitalistične propagande, marketinga in demagogije. V njem s(m)o našli prostor izraza številne ustvarjalke in ustvarjalci. Verjetno je odveč omenjati, da je za mnoge od njih to edini prostor izraza, za večino pa verjetno tudi eden redkih stabilnih prostorov pripadanja.

 

Časopis že od začetka soustvarjamo ljudje z raznolikimi življenjskimi izkušnjami, gradimo mešane skupnosti, ob tem pa seveda postajajo brezpredmetne nalepke, ki se jih sicer na odrinjene družbene skupine rado lepi. S ponosom lahko povem, da nam sobivanje in soustvarjanje, glede na vse težave, ki nam jih življenje dnevno meče pred noge, zgledno uspeva. Naši sestanki so vselej polni življenja, v vsej njegovi razburkanosti.

 

Poleg blagodejnih učinkov, ki jih ima časopis sam po sebi, je skozi leta svojega obstoja izkazal tudi številne stranske učinke. S tem mislim, da smo preko sodelovanja dobili priložnost, da se ljudje z različnimi izkušnjami med seboj povežemo, spoznamo in skupaj ugotovimo, kaj je še potrebno ukreniti, da ne le opozarjamo na razširjenost revščine, socialne izključenosti in brezdomstva, ampak tudi oblikujemo odzive in skupno ustvarjamo rešitve.

 

Tako je bil časopis Kralji ulice nekakšna podlaga za vse nadaljnje programe društva: za dnevni center, terensko delo, nastanitveno podporo, kulturno umetniške in zaposlitvene ter športne dejavnosti.

 

Radi poudarimo, da se sproti ter prožno odzivamo na zaznane potrebe ljudi, ki vsakodnevno izkušajo brezdomstvo ter socialno izključenost.

 

Radi tudi poudarimo, da so rešitve, ki jih oblikujemo, porojene iz sodelovanja in da so ljudje, ki stiske izkušajo, osrednji akterji teh rešitev in s tem osrednji akterji vseh naših programov.

 

Poleg tega radi poudarimo še eno naše načelo in sicer usmerjenost v zmanjševanje razlik in nehierarhično delovanje. Ta princip delovanja lepo ponazori začudenje naključnih obiskovalcev dnevnega centra, ki imajo pogosto težave ugotoviti, kdo je tu uporabnik in kdo strokovnjak oz. osebje. Bistvo je v tem, da je prav ta ločnica iz dneva v dan manj pomembna, dokler se slednjič popolnoma ne izniči. Tako ljudje brez izkušnje brezdomstva kot tisti, ki to izkušnjo žal imajo, si seveda zaslužijo imeti stanovanje, dom, službo, v kateri se dobro počutijo in so sprejeti, ustrezno in dostojno zdravstveno in socialno oskrbo, ko eno ali drugo potrebujejo. Ravno v tem je namreč osnovni namen našega delovanja: v zmanjševanju nepravičnih razlik med različnimi člani skupnosti, tega pa se lotevamo predvsem začenši pri sebi.

 

Vendar pa iz leta v leto jasneje ugotavljamo, da delovanje "od spodaj navzgor" ni dovolj.

 

Odkar obstajamo, odkar izhajamo, smo morda res dvignili zavest o obstoju marginaliziranih in razvrednotenih družbenih skupin v naši skupnosti ter nekoliko povečali moč, možnosti in vrednost posameznikom, ki se v njih znajdejo. Po drugi strani pa nam žal globalne ter posledično tudi lokalne družbeno ekonomske razmere niso naklonjene. Na cesti in brez vsega se znajde vse več raznolikih ljudi, ki že dolgo niso več zgolj starejši samski moški, kot je morda nek zastarel stereotip.

 

Tekočih raziskav o obsegu brezdomstva žal v Sloveniji nimamo, imamo pa podatke številnih organizacij, ki se z brezdomnimi srečujejo. In številke so žal v porastu, medtem ko ponudbe pokajo po šivih.

 

Potrebovali bi torej predvsem celovito nacionalno strategijo, medresorski načrt reševanja brezdomstva, ki bi odgovoril na pereča vprašanja pomanjkanja dostopnih stanovanj ter vključenost v druge pomembne sfere življenja: zdravstveno oskrbo, izobraževanje, svet dela.

 

Ljudje nam vse prepogosto umirajo na cesti. Od stotih obrazov na dosedanjih številkah časopisa jih je v zadnjih nekaj letih prezgodaj in brez strehe nad glavo umrlo kar okoli 10%.  K sreči so prav tako številni v tem času prišli do nujne bivalne enote, kar lahko vsaj v Ljubljani pripišemo izjemno zglednemu sodelovanju društva Kralji ulice z Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana.

 

Prsti ene roke so preveč če želimo našteti tiste izmed stotih obrazov, ki so v letih, odkar Kralji obstajamo, prišli so neprofitnega ali druge vrste varnega, trajnega in dostojnega stanovanja.

 

Brezdomstvo je problem družbene ureditve in s težkim srcem ugotavljam, da živimo v taki, ki ga ustvarja, povečuje, ohranja in ki ga očitno ni pripravljena zares reševati, pač pa z njim zgolj upravlja (menedžerira). Ko smo s Kralji ulice začeli, smo s strani Evropske federacije organizacij, ki se ukvarjajo z brezdomstvom poslušali, da je število brezdomnih pri nas v Sloveniji obvladljivo in bi ga lahko s strategijo, temelječo na nastanitvi in stanovanju za vse zgledno zajezili. Tega tedaj žal nismo naredili in splošna družbena klima je dandanes bližje manj perspektivnim, npr. nekaterim vzhodno evropskim državam, ki brezdomstva ne morejo zajeziti, ampak lahko le gasijo požare, krpajo rane, znova in znova dokler družbeno tkivo slednjič ne izkrvavi.

 

Slabše in krutejše kot so družbene razmere za posameznike, glasnejši je javni govor o osebni odločitvi in osebni krivdi za revščino in brezdomstvo. Manj ko je na voljo služb, dostopnih stanovanj, sredstev, bolj naj bi bili ljudje za svoj neugoden položaj krivi sami. To je absurd, ki služi zgolj odrekanju državne podpore revnim in izključenim, saj če so si krivi sami, naj si pa še pomagajo sami. Kako si lahko ljudje sami pomagajo brez podpornih mrež skupnosti, mesta, države, si lahko nazorno ogledamo v ZDA ali Veliki Britaniji, kjer ima govor o osebni odločitvi in torej krivdi za revščino že nekaj časa mlade in kjer so posledice umikanja države iz podpore ranljivim verjetno nepopravljive.

 

Kralji in druge nevladne organizacije pri tleh se bomo seveda še naprej dnevno zavzemali, da bi bile razmere pri tleh čim bolj znosne, še naprej pa bomo nanje tudi opozarjali. Bojim pa se, da brez odločnega nacionalnega (da ne rečem evropskega in tudi globalnega) angažmaja naše delovanje učinkuje kot gašenje požarov, ki jih na veliko neti globalna nevarnost, imenovana neoliberalni kapitalizem.

 

V rokah imamo 100. številko. Pred nami pa je vsekakor tudi odgovornost za svet, kot bo ob 100-letnici izida prve številke, leta 2105. Če imamo dandanes morda otroke, bodo takrat po svetu morda hodili njihovi otroci. Po kakšnem svetu bodo hodili?? Bo to svet neenakosti in prevlade in zastraševanja peščice premočnih nad množico obubožanih ali pač svet, kjer bo vsak člen skupnosti imel pravico, pa ne le pravico, tudi resnično možnost stanovati, dostojno živeti, biti priznan del skupnosti, delati, kar ga veseli, uživati rezultate lastnega dela in za svoje delo prejemati dostojno plačilo, biti enakovreden drugim članom skupnosti, v primerih zdravstvenih ali socialnih stisk na podlagi solidarnostne ureditve imeti omogočeno dostojno življenje brez občutka, da nekomu nekaj jemlje, da je nevredni izmeček ali da bo moral za pomoč v stiski državi vračati.

 

Leto 2105 in s tem stota obletnica morda deluje oddaljeno. A v resnici mislim, da bi odločitev o letu 2105, bilo potrebno sprejeti že včeraj, če ne včeraj, pa danes, jutri bo morda prepozno.

...

V svetu enakih možnosti leta 2105 bomo Kralji ulice odrešeni reševanja eksistencialnih težav, in bomo lahko zgolj skrbeli za družbeno refleksijo in še naprej izhajali kot opomin, katerih civilizacijskih pridobitev ne smemo kot skupnost nikoli več zakockati.

 

Špela Razpotnik

 

Novice