Primeri

Brezdomstva je veliko vrst. Tako imenovana Evropska klasifikacija brezdomstva (ETHOS, 2004) obsega štiri temeljne (in 13 bolj podrobno razvrščenih) kategorije brezdomstva, ki so: biti brez strehe, biti brez stanovanja, bivati v negotovih pogojih ter bivati v neprimernih pogojih. Prvi dve kategoriji predstavljata odkrito ali vidno, »cestno« brezdomstvo, drugi dve kategoriji pa skrito ali manj vidno brezdomstvo. Razumevanje obeh oblik je pomembno, ker se iz skritega brezdomstva oblikuje odkrito, kar pomeni, da se moramo – še posebej če želimo delovati preventivno – ukvarjati tudi s prikritim.

POUK:

Brezdomci so torej ljudje, ki nihajo med javnimi zavetišči in prostori, ki jih ponudi volonterski sektor, med penzioni in sobami, ki so na meji normalnega (»spodobnega«) najetega prenočišča, med kočami, zabojniki in nelegalno zasedenimi bivališči, občasno pa delijo stanovanje s prijatelji ali sorodniki.

Najbolj preproste definicije brezdomstvo definirajo kot pomanjkanje strehe nad glavo oziroma pomanjkanje ustreznega bivališča. Avtorica članka Homelessness: a proposal for a global definition and classification (Brezdomstvo: predlog za globalno definicijo in klasifikacijo) Springer (2000) predlaga, da bi se splošno uporabljeni pojem »homelessness« (brezdomstvo), preoblikoval v »houselessness« (odsotnost stanovanja, strehe nad glavo oziroma bivališča) in da bi se potem ta pojem uporabljal globalno, po celem svetu in omogočal tudi enotna merila in enotne ukrepe. Posamezniki, ki so brez strehe nad glavo ali »houseless« so prepoznani kot tisti, ki spijo na prostem, na ulicah ter na mestih, ki niso namenjena človekovemu bivališču, ali pa uporabljajo javna in privatna zavetišča. Za boljše razumevanje »houslessness« avtorica predlaga tudi pojem neprimerno zavetišče – »inadequate shelter«. Take vrste definiciji pripisuje avtorica prednost zato, ker naj bi ta upoštevala tako regionalne kot nacionalne razlike (na primer v Indiji večina revnih spi na ulici, pa jih zato še nimajo za »homeless«, so pa »houseless«), kot tudi omogočala globalno zbiranje in primerjavo podatkov. Avtorica omenjenega članka (prav tam) se zavzema za to, da bi bili ljudje brez ustreznih bivališč deležni še večje pomoči in pozornosti, da bi jim bilo na voljo še več zavetišč, ki bi bila bolj primerna za bivanje.

Brezdomci so torej ljudje, ki nihajo med javnimi zavetišči in prostori, ki jih ponudi volonterski sektor, med penzioni in sobami, ki so na meji normalnega (»spodobnega«) najetega prenočišča, med kočami, zabojniki in nelegalno zasedenimi bivališči, občasno pa delijo stanovanje s prijatelji ali sorodniki. So kategorija ljudi, ki ne morejo priti do ustreznega osebnega stanovanja z lastnimi sredstvi, ljudje, ki ne morejo zadržati osebnega prenočišča brez zagotovljene pomoči skupnosti (Boškić in Zajc, 1997; Kosec, 1995).

Naslov odstavka

Pri ljudeh, ki so izključeni iz možnosti za ustrezno stanovanje v smislu kakovosti in varnosti – nastanjeni v nekonvencionalnih prebivališčih ali prebivališčih »drugačnega tipa«, v kočah, kleteh, na stopniščih, v kontejnerjih, pod mostovi in v podhodih, šotorih ali bivalnih prikolicah – isti avtorji (prav tam) govorijo o skupini prikritih brezdomcev. To so ljudje, ki sicer imajo neko streho nad glavo, nimajo pa doma v pravem pomenu besede. O njihovi prikritosti oziroma skritosti govorimo iz več razlogov: zato, ker ti ljudje niso vselej opazni in v javnosti prisotni kot berači, niti jih ne moremo zajeti v statistike, saj ne prihajajo vsi v stik z zavetišči ali drugimi organizacijami, ki so lahko vir podatkov o številu brezdomcev. Pojav prikritega brezdomstva je še posebno prisoten v območjih, kjer so zavetišča za brezdomce redka.

Ena od bistvenih dimenzij definicije brezdomstva je v zgoraj navedenih definicijah torej odsotnost dostopa do ustreznega osebnega stanovanja. Brezdomstva pa ne gre jemati kot pomanjkanja zgolj (ustreznega) bivališča. Potrebno se je poglobiti v brezdomstvo kot pojav, povezan z mnogimi med seboj so-delujočimi dejavniki. V nadaljevanju se zato poglobimo v široko polje pojasnjevanja konteksta brezdomstva kot pojava sodobnih družb.

Brezdomstvo je eden od številnih izrazov, ki opisuje situacijo, kjer neka oseba nima doma oziroma bivališča, nima stabilne in varne strehe nad glavo. V ekstremnih primerih je to situacija spanja na prostem, na ulici; v večini primerov pa biti brezdomec pomeni imeti tako ali drugače urejeno prenočišče, ne pa v njem tudi domovati/stanovati. Težko je torej postaviti jasno ločnico med tem posameznikom, ki nekje domuje/stanuje in tistim, ki je brez doma. Kljub temu pa potrebujemo neke ločnice, na podlagi katerih lahko potem o pojavu govorimo, ga razmejimo in merimo. Navedimo definicijo, ki je bila uporabljena za potrebe raziskave Brezdomstvo na Norveškem 2006 (Hansen, 2006):

Komu je namenjeno?

• ki jih obstoječe službe ne morejo učinkovito doseči,
• ki nimajo stikov z institucijami,
• ki so izključeni iz formalnih in neformalnih mrež,
• ki so zasvojeni z alkoholom in drogami.