Izjave udeležencev gledališke delavnice

Skozi gledališko delavnico Kraljev ulice je šlo veliko ljudi. Brezdomni in ljudje z izkušnjo brezdomnosti, študentje_ke socialnega dela in socialne pedagogike, improvizatorke in nadebudni mladi igralci, mnogi ljudje, ki so na tak ali drugačen način povezani z ulico …

ADRIJANA

Za gledališko skupino, sedaj imenovano Odpisani, sem slišala lansko leto pri predmetu Delo z brezdomci. Zanimalo me je na kakšen način deluje skupina, kako se zgodbe ustvarjajo, kdo jih govori in kako bi sama delovala v skupini.

Že na prvem srečanju sem vedela, da ne bo šlo zgolj za preživljanje prostega časa ampak bo nekaj več. Način dela, sprejetost s strani ostalih v skupini, dinamika in domiselnost na vsakem koraku, so odprli tudi moj do sedaj kar speči svet domišljije. Ko se ta odpre, ni poti nazaj. Tako sem prišla na naslednjo vajo. Z naslednje spet na naslednjo in na naslednjo ter naslednjo. Tako sem danes del te dvigajoče se spirale.

Dejstvo, da v skupini ni režiserja, deluje v naši skupini spodbudno. Vsak prispeva s svojim videnjem sveta, idejami, domislicami, k nastanku zgodbe, ki opozarja na določeno problematiko v družbi. Skozi improvizacijo ustvarjamo like ter zgodbe.

S skupino se počutim povezana. Všeč mi je kadar se dopolnjujemo z idejami; kadar vsak da svoj karakter v igro; kadar čutim adrenalin pred predstavo; kadar slutim kaj bo kdo naredil ali rekel oz. me čisto preseneti; kadar so dnevi, ko nimam energije, pa me drugi člani in delo napolnijo z njo; kadar se smejimo in tega velikokrat ne manjka.

Biti del te skupine mi pomeni biti del ustvarjalnega tima, kjer domišljija ostaja budna in ne zapira dejstev ampak odpira nove možnosti, gradi mostove med vidnim in nevidnim, med večnim iskanjem in vprašanjem.

ANA

Sem študentka Fakultete za socialno delo. S Kralji ulice sem se spoznala, ko sem pri njih opravljala enomesečno prakso. Povabili so me v gledališko skupino in najprej sploh nisem imela namena ostati, vendar mi je bilo zelo všeč. Z gledališko skupino sem tudi že nastopila in moram reči, da sem imela zelo veliko tremo, vendar so mi pri premagovanju le-te pomagali ostali člani skupine. Veselim se že naslednjega nastopa!

BARBARA

Življenje prepoznavam kot neprestano igro. Včasih se mi tudi zdi kot oder, ki piše svojo zgodbo. Raziskovati igro in oder, pomeni zame raziskovati Življenje, raziskovati sebe, raziskovati Bitja po imenu Ljudje. Gledališka skupina pri Kraljih mi je še posebej všeč, ker se mi zdi bolj neposredna in pristna. Čeprav so nekateri člani v njej po mojem iskrenem mnenju že pravi profesionalci. Spominja me, da je življenje le igra, ki se veseli tega, da jo igramo. In nas nazadnje melje do čiste beline, kot opisuje pesnik Kalhlih Gibran, ko govori O ljubezni.

KLARA

Morda se bo slišalo banalno, vendar sem bila že od majhnega prepričana, da bom postala igralka – takoj zatem, ko sem opustila, v tistem času izjemno popularno idejo med deklicami, da bom postala učiteljica. To idejo sem potem potihem pestovala vso osnovno šolo in ko sem v 8. razredu dobila priložnost, da si sama izmislim vlogo in jo odigram v šolski predstavi ter sem pri tem požela velik uspeh, sem bila prepričana, da bo šla moja igralska kariera strmo navzgor. V gimnaziji sem se začela z igralstvom bolj intenzivno ukvarjati, z resnim namenom, da že kar takoj začnem s pripravami na sprejeme izpite za AGRFT, a kaj kmalu sem spoznala, da sem hudo precenjevala svoj igralski talent – ups! Z leti sem dobila sicer veliko koristnih nasvetov, vendar je počasi moja želja zbledela in nekako sem se sprijaznila z misiljo, da to pač ni zame. Vseeno pa ni želja zbledela do te mere, da me ne bi premamila radovednost, ko sem dobila priložnost, da se udeležim enodnevne gledališke delavnice, ki jo je pripravila gledališka skupina Kraljev ulice.

In tako me je igralstvo spet “dobilo nazaj v svojo pest”, ker najbrž nekje globoko v sebi nisem verjala, da sem se tako zelo zmotila o svojih sposobnostih (še vedno pa ne izključujem možnosti, da sem se – je treba biti pošten do samega sebe).

Igranje mi pomeni priložnost, da postanem vse, kar v resnici nisem ali pa da odkrijem, kaj v resnici sem, pa se tega ne zavedam. Lahko bi pomeni pobeg iz realnosti, sprostitev ali pa soočenje s samo seboj. Pomeni pa še veliko več kot le spoznavanje in preizkušanje sebe, pomeni mi tudi možnost, da ljudjem sporočim, kaj mislim, čutim in doživljam, saj mi oder podeli pravico biti opažena in biti slišana. Ker sem s priključitvijo gledališki skupini Kraljev ulice to pravico znova dobila, jo nameravam uveljaviti do njenih skrajnih meja.

GREGOR

Na ponedeljek 20.3.2006 smo imeli zaključno prireditev delavnice kreativnega pisanja, ki jo je vodila gospa Milena Mileva Blažič. Omenjena skupina je ustanovila Univerzo pod zvezdami, znotraj katere je začela delovati gledališka skupina, ki sem se ji pridružil. Na sredo 17.5.2006 smo se predstavili s prvo predstavo in sicer na gledališkemu odru Skladovnica. Od takrat naprej redno igramo in nastopamo. Nastopali smo tudi za stanovanjsko skupnost hendikepiranih v Mengšu, tudi na Metelkovi mesto in celo na taki prireditvi, kot je Trnfest. Meni je bilo vedno všeč nastopati na odru ali celo pred kamerami, saj sem v temu času posnel 5 DVD-jev ter 4 zgoščenke!

Žal mi je le to, da počasi in zanesljivo zapuščam, ne le to čudovito gledališko skupino, ampak tudi sam strokovni tim Kraljev ulice, ter ostale prijatelje in prijateljice, če hočete, saj sem v temu društvu oziroma v dnevnemu centru doživel vedno lepe trenutke. Vsem soigralkam in soigralcem želim veliko uspehov, še posebno velja to voščilo za soigralko Esther, s katero sva odigrala na Trnfestu čudovito vlogo. Po njej sem imenoval tudi mojo muco z imenom Esther. Vse vas pozdravljam spoštovane soigralke in soigralci.

MARE G.

Zakaj v gledališko skupino? Že kot otrok sem postavljal igračke na določena mesta in jim povedal kako naj se premikajo in kakšne so njihove naloge. Toliko o otroštvu. Kasneje sem v šoli pri dramskem krožku za intermezze igral na harmoniko ali klaviature. To se je dogajalo tudi naprej v srednji šoli in sicer v teatru v Mengšu. Tam sem spoznal punco glasbenico in plesalko. V skupini Odpisani sem sedaj eno leto. Odgovor na Zakaj v gledališko? je preprost: Uživam v tem. Sploh pa se tu odvijajo igre ki se porodijo samo v naših glavah. Ne igramo nekih »vsiljenih že narejenih scen«, marveč jih zimproviziramo sami. To daje skupini tudi novih ustvarjalnih idej in občutenj.

MARKO N.

Gledališka skupina mi pomeni nek ventil, ki sprošča in skozi igro učvrščuje mojo samozavest. Pred nekaj leti si ne bi nikoli predstavljal sebe na odru. Zdaj pa komaj čakam, da nas povabijo na kakšno predstavo. Upam, da bom dolgo in plodno sodeloval v tej skupini, zdaj, ko so se samoizločili moteči člani.

ROK

V gledališki skupini sodelujem več kot eno leto. V skupini mi je všeč, ker lahko v igri pokažem več svojih lastnosti, kot pa na ulici. Poleg izražanja in igranja se pa tudi učim(o) o medsebojnih odnosih. Želim si čim več časa sodelovati v skupini.

ŽIGA

Na gledališki skupini sem tudi zaradi razloga, da sproščam svojo odvečno energijo in jo spreminjam v nek v naprej določen lik, ki ga občinstvo vzljubi, ne glede na to ali je ta sočen, domiseln, domišljav, raztresen, simpatičen ali pa igram zgolj povprečno barabo. Zelo rad se vživljam v posameznike, zato mislim, da mi je gledališče pisano na kožo.

TEA

Lansko poletje (2010) sem “sedela na kavi” v Celici (Metelkova). Bila sem sama. Med opazovanjem majhnih rjavih delcev v kozarcu “pitne” vode, ki so se počasi premikali proti dnu kozarca in ustvarjali rjasti krog z opozorilom … tale voda je zelo zdrava … ima veliko železa v sebi :), je k meni prisedel prijatelj iz Novega mesta (Andrej). Povedal mi je, da ima sestanek s puncami iz gledališke skupine Kraljev ulice. Zadeva se je slišala zelo zanimivo, zato sem povprašala o sodelovanju. Ko so prišla dekleta v barvastih oblekah in zadovoljnih obrazov na teraso, sva se jim pridružila.

Bili so v procesu ustvarjanja gledališke predstave “Cirkus negotovosti”. Sama sem jim podala nekaj predlogov za predstavo … takoj nam je bilo vsem jasno, da se je začelo novo prijateljstvo in sodelovanje … zelo sem vesela, da sem prisedla za mizo polno norih idej in zanimivih, srčnih in veselja polnih umetnikov.

“All the world’s a stage…” (W.S.)
“Excuse me while I kiss the sky.” (J.H.)

ANDREJ

V gledališki skupini odpisani sem od leta 2010. Pot me je zapeljala tja, ko sem na snemanju reklame spoznal Adrijano in mi je povedala za njo. Priključil sem se skupini, ker je bil to zame izziv in sem se hotel poizkusiti na odru. V skupini se počutim odlično.

NEJC

Ne vem, zakaj sem tukaj. Ampak je toplo. 

Ne spomnim se natančno, kako se je zgodilo, da sem ‘pristal’ med temi ljudmi.Vem pa, da sem pristal dobro, in zdaj letamo in pristajamo skupaj. Krivim boga. Krivim recesijo. Krivim Primoža Časla in Teo.

Ne vem, kaj je cirkus negotovosti, vem pa, kaj je druženje. Ne vem, kaj je dela teater, vem pa, kaj dela predstava. Ne vem, kaj je kultura, vem pa, kakšni so kulturni ljudje.

Ne vem, kdo sem, vem pa, kdo me pozna. Ne vem točno, kdo so vsi ostali, in kaj delajo tukaj, vendar jih precej dobro poznam, in tudi za njih lahko rečem, da je toplo. 

 Vem. Pa ne povem.