Ulica > Brezdomstvo > Definicije

Definicije

Brezdomstva je veliko vrst. Tako imenovana Evropska klasifikacija brezdomstva (ETHOS, 2004) obsega štiri temeljne (in 13 bolj podrobno razvrščenih) kategorije brezdomstva, ki so: biti brez strehe, biti brez stanovanja, bivati v negotovih pogojih ter bivati v neprimernih pogojih. Prvi dve kategoriji predstavljata odkrito ali vidno, »cestno« brezdomstvo, drugi dve kategoriji pa skrito ali manj vidno brezdomstvo. Razumevanje obeh oblik je pomembno, ker se iz skritega brezdomstva oblikuje odkrito, kar pomeni, da se moramo – še posebej če želimo delovati preventivno – ukvarjati tudi s prikritim.

 

Najbolj preproste definicije brezdomstvo definirajo kot pomanjkanje strehe nad glavo oziroma pomanjkanje ustreznega bivališča. Avtorica članka Homelessness: a proposal for a global definition and classification (Brezdomstvo: predlog za globalno definicijo in klasifikacijo) Springer (2000) predlaga, da bi se splošno uporabljeni pojem »homelessness« (brezdomstvo), preoblikoval v »houselessness« (odsotnost stanovanja, strehe nad glavo oziroma bivališča) in da bi se potem ta pojem uporabljal globalno, po celem svetu in omogočal tudi enotna merila in enotne ukrepe. Posamezniki, ki so brez strehe nad glavo ali »houseless« so prepoznani kot tisti, ki spijo na prostem, na ulicah ter na mestih, ki niso namenjena človekovemu bivališču, ali pa uporabljajo javna in privatna zavetišča. Za boljše razumevanje »houslessness« avtorica predlaga tudi pojem neprimerno zavetišče – »inadequate shelter«. Take vrste definiciji pripisuje avtorica prednost zato, ker naj bi ta upoštevala tako regionalne kot nacionalne razlike (na primer v Indiji večina revnih spi na ulici, pa jih zato še nimajo za »homeless«, so pa »houseless«), kot tudi omogočala globalno zbiranje in primerjavo podatkov. Avtorica omenjenega članka (prav tam) se zavzema za to, da bi bili ljudje brez ustreznih bivališč deležni še večje pomoči in pozornosti, da bi jim bilo na voljo še več zavetišč, ki bi bila bolj primerna za bivanje.

 

Obenem pa taka definicija, ki problem brezdomstva fokusira na odsotnost strehe nad glavo (pojem »houseless«) kljub temu, da želi pojav zajeti in reševati globalno, omeji problem brezdomstva zgolj na pomanjkanje ustreznega bivališča, zanemari ali izpusti pa vse druge povezane dejavnike. Morda je primernejša za hitro reševanje problematike (njenega vidnega dela) z večanjem možnosti ustreznih bivališč. Ker pa se ne ukvarja z (drugimi) razlogi za brezdomstvo, pravzaprav ne upošteva in tudi ne more odpravljati širših razlogov za brezdomstvo, ki pa so kulturno specifični in se jih mora lotevati vsako okolje in v končni fazi vsaka skupnost na svoj specifičen način.

 

Boškić in Zajc (1997) kot brezdomce pojmujeta v prvi vrsti ljudi v začasnih zatočiščih, ki so jih priskrbele javne in prostovoljne organizacije, tiste, ki bivajo v kratkoročno najetih sobah, ki ne nudijo nobene varnosti zatočišča in tudi nobenega obeta za dosego varnega stanovanjskega razmerja. Ti po njunem mnenju tvorijo najbolj številno jedro brezdomcev tako v drugih evropskih državah kot tudi pri nas. Brezdomci pri nas so ljudje, ki jim pomagata javni in volonterski sektor, tisti, ki so izčrpali vse osebne strategije, s katerimi so se kosali z življenjskimi izzivi, zdaj pa so odvisni od družbene solidarnosti. Med brezdomce pa lahko štejemo poleg tistih, ki živijo na prostem, tudi ljudi, ki plačujejo za negotovo prenočišče v najetih sobah, v podstandardnem stanovanju ali v kakem penzionu; skratka v oblikah nastanitve, ki jih zaradi njihove negotovosti in neustreznosti ne moremo šteti za dom (prav tam).

 

Brezdomci so torej ljudje, ki nihajo med javnimi zavetišči in prostori, ki jih ponudi volonterski sektor, med penzioni in sobami, ki so na meji normalnega (»spodobnega«) najetega prenočišča, med kočami, zabojniki in nelegalno zasedenimi bivališči, občasno pa delijo stanovanje s prijatelji ali sorodniki. So kategorija ljudi, ki ne morejo priti do ustreznega osebnega stanovanja z lastnimi sredstvi, ljudje, ki ne morejo zadržati osebnega prenočišča brez zagotovljene pomoči skupnosti (Boškić in Zajc, 1997; Kosec, 1995).

 

Pri ljudeh, ki so izključeni iz možnosti za ustrezno stanovanje v smislu kakovosti in varnosti – nastanjeni v nekonvencionalnih prebivališčih ali prebivališčih »drugačnega tipa«, v kočah, kleteh, na stopniščih, v kontejnerjih, pod mostovi in v podhodih, šotorih ali bivalnih prikolicah – isti avtorji (prav tam) govorijo o skupini prikritih brezdomcev. To so ljudje, ki sicer imajo neko streho nad glavo, nimajo pa doma v pravem pomenu besede. O njihovi prikritosti oziroma skritosti govorimo iz več razlogov: zato, ker ti ljudje niso vselej opazni in v javnosti prisotni kot berači, niti jih ne moremo zajeti v statistike, saj ne prihajajo vsi v stik z zavetišči ali drugimi organizacijami, ki so lahko vir podatkov o številu brezdomcev. Pojav prikritega brezdomstva je še posebno prisoten v območjih, kjer so zavetišča za brezdomce redka.

 

Ena od bistvenih dimenzij definicije brezdomstva je v zgoraj navedenih definicijah torej odsotnost dostopa do ustreznega osebnega stanovanja. Brezdomstva pa ne gre jemati kot pomanjkanja zgolj (ustreznega) bivališča. Potrebno se je poglobiti v brezdomstvo kot pojav, povezan z mnogimi med seboj so-delujočimi dejavniki. V nadaljevanju se zato poglobimo v široko polje pojasnjevanja konteksta brezdomstva kot pojava sodobnih družb.

Brezdomstvo je eden od številnih izrazov, ki opisuje situacijo, kjer neka oseba nima doma oziroma bivališča, nima stabilne in varne strehe nad glavo. V ekstremnih primerih je to situacija spanja na prostem, na ulici; v večini primerov pa biti brezdomec pomeni imeti tako ali drugače urejeno prenočišče, ne pa v njem tudi domovati/stanovati. Težko je torej postaviti jasno ločnico med tem posameznikom, ki nekje domuje/stanuje in tistim, ki je brez doma. Kljub temu pa potrebujemo neke ločnice, na podlagi katerih lahko potem o pojavu govorimo, ga razmejimo in merimo. Navedimo definicijo, ki je bila uporabljena za potrebe raziskave Brezdomstvo na Norveškem 2006 (Hansen, 2006):

  • Brezdomci so ljudje, ki ne posedujejo ali nimajo v najemu svojega lastnega bivalnega prostora in so tako nastanjeni v začasnih nastanitvah;
  • ljudje, ki začasno živijo s svojimi sorodniki, prijatelji ali znanci;
  • ljudje, ki so v zaporu ali v druge vrste instituciji in bodo v roku dveh mesecev izpuščeni, a zunaj institucije nimajo zagotovljenega svojega bivališča (za informacijo – po podatkih iz Norveške je kar 50 odstotokov izpuščenih iz zapora v Oslu po odpustu brez bivališča; pri nas taki podatki za zdaj niso zbrani);
  • ljudje, ki za naslednjo noč nimajo preskrbljenega prenočišča.

 

Ob širjenju definicij si lahko zastavimo vprašanje, koga potem ne moremo všteti v skupino brezdomcev? Zgoraj navedena definicija oziroma delitev poudarja, da tistih posameznikov, ki živijo v najemniškem stanovanju ali ki stalno živijo s partnerjem ali najbližjimi sorodniki, ne vštevamo v skupino brezdomcev.

 

Spodnja tabela kaže tipologijo brezdomstva, kakor jo je sprejela FEANTSA (Evropska zveza nacionalnih društev, ki delujejo na področju brezdomstva) (ETHOS , 2006).

 

 

Tabela 1: Evropska tipologija brezdomstva in stanovanjske izključenosti (ETHOS – 2006), kot jo je oblikovala FEANTSA.

Konceptualna kategorija

Operacionalna kategorija

Generična definicija

Nacionalna pod -kategorija

 

Brez strehe (Roofless)

1

Ljudje, ki živijo na prostem

1.1

Spijo pod milim nebom, nimajo dostopa do 24 urne nastanitve/nimajo bivališča

Isto

2

Ljudje, ki živijo v nočnih zavetiščih

2.1

Zavetišča, ki vključujejo le nočitve

Kontejnerji; zavetišče za brezdomne uživalce nedov. drog

 

Brez stanovanja (Houseless)

3

Ljudje, ki živijo v bivališčih za brezdomce

3.1

 

3.2

Zavetišče (hostel) za brezdomce

Začasne nastanitve

Zavetišče preko odločbe CSD

4

Ženske, ki živijo v zavetiščih/zatočiščih za ženske

4.1

Nastanitev v zavetiščih za ženske

Varne hiše; zavetišča za ženske

5

Ljudje, ki bivajo v zavetiščih/azilih za priseljence

5.1

 

5.2

Začasne nastanitve/sprejemni centri (azili)

Bivališča za priseljenske delavce

Isto

 

Samski domovi

6

Ljudje, ki so pred odpustom iz institucij

6.1

6.2

Penalne institucije

Medicinske institucije

Zapori, pripori, bolnišnice

7

Ljudje, ki prejemajo podporo v zvezi z načinom bivanja (zaradi brezdomstva)

7.1

 

7.2

7.3

 

7.4

Zavodi za brezdomce

 

Podprta stanovanja

Podprte prehodne oblike bivanja

Stanovanja (samostojna) s podporo

Pri nas ni podobnih oblik skrbi; še najbolj podobna so stanovanj-ske skupine ali podprta stanovanja za uporabnike psihiatrije.

 

Negotovo

(insecure)

8

Ljudje, ki bivajo v negotovih bivališčih

8.1

 

8.2

 

8.3

8.4

Začasno z družino/prijatelji

Nelegalni (pod)najemniki

Ilegalna zasedba stavbe

Ilegalna zasedba zemljišča

Isto

9

Ljudje, ki živijo v grožnji pred izselitvijo/deložacijo

9.1

 

9.2

Pravne prisilne izselitve najemnikov

Pravne prisilne izselitve zaradi spremembe lastnine

Isto

 

Zaradi dena- cionalizacije

 

10

Ljudje, ki živijo pod grožnjo nasilja

10.1

Policijsko zaznani indici nasilja v družini

Isto

 

Neprimerno

(inadequate)

11

Ljudje, ki živijo v začasnih /nestandardnih bivališčih

11.1

 

11.2

 

11.3

Mobilno domovanje (prikolica)

Ne-standardno domovanje

Zasilna/začasna zgradba

Avto

 

Baraka, koliba, vagon.

Bivak

12

Ljudje, ki živijo v neprimernih bivališčih

12.1

Neprimerno za bivanje (po nacionalni zakonodaji ali standardih)

 

13

Ljudje, ki živijo v ekstremni prenaseljenosti

13.1

Glede na nacionalno normo prenaseljenosti

 

 

Razvrstitev v tabeli opozarja na mnoštvo oblik brezdomstva ter hkrati na kulturno relativnost oziroma pogojenost definicij s kulturno določenimi normami, standardi, pričakovanji in zakonodajo. Zadnja kolona v tabeli je odprta, kar pomeni, da v različnih družbenih kontekstih vanjo lahko vpisujemo različne specifične oblike brezdomstva. Domnevamo lahko, da bolj ko je v neki družbi problem razširjen in nasploh oblike/stili življenja pluralizirani, več možnih in obstoječih oblik brezdomstva bomo v njej našli. Gre za tipologijo, ki so jo razvile različne evropske države. Je kompleksna in razvejana, kar odraža obsežnost, razvejanost in kompleksnost pojava v teh državah, pa tudi meddržavne razlike. Predpostavljamo, da bolj kompleksna slika brezdomstva implicira tudi bolj kompleksne načine spopadanja z tem pojavom. Iz te klasifikacije ne moremo povzeti enostavne definicije brezdomstva, temveč nas predvsem opozarja na različne družbene podsisteme, ki so s pojavom povezani, npr. zdravstvo, penalni sistem, pravna ureditev, urbanizem, institucija družine in s tem povezana pričakovanja, itd.

 

V norveškem nacionalnem sistemu za registracijo brezdomstva pa so uporabili naslednjo definicijo nezadovoljivih bivanjskih razmer (Kristensen, 2004), ki navaja štiri vidike oziroma dimenzije brezdomstva:

 

1. Biti brez doma, svojega ali najetega:

  • bivanje zunaj, v prikolici, vagonu, »penzionu« (pri nas: samskem domu), hotelu, motelu, ipd. – državnem/mestnem ali privatnem (v Sloveniji je ta oblika le malo poznana ali relevantna, ker so zaradi nefleksibilnosti stanovanjskega trga mnoge od tu opisanih oblik brezdomcem povsem nedostopne);
  • začasno bivanje pri starših;
  • začasno institucionalizirani: tisti, ki dva meseca pred odpustom iz institucije ne vedo, kje bodo bivali po izpustu (iz institucije za odvisnike, bolnice, zavetišča, zapora ...).

2. Negotovost zmožnosti podaljšanja najemniškega razmerja

 

3. Neprimerno bivališče z eno ali več od spodaj navedenih značilnosti:

  • brez kopalnice/sanitarij;
  • standard je tako nizek, da življenje tam povzroča zdravstvena tveganja (trohnenje, gnitje, plesen, ni izolacije);
  • ekstremno slabo okolje (hrup, nevarnosti za otroke);
  • slaba dostopnost, ki implicira izolacijo (npr. ni dvigala, klančine, itd.);
  • bivališče ni prirejeno za člana gospodinjstva s posebnimi potrebami;
  • cena življenja tam je nerazumno visoka glede na potrebe in trg.

4. Velika potreba po pomoči (asistenci) ali po podpori skrbstvenih služb

  • eden od članov gospodinjstva ima posebne potrebe, ki pa jim bivališče ni prilagojeno;
  • člani gospodinjstva so v nevarnosti, da bodo izgubili bivališče, če ne bodo dobili pomoči (plačevanje najemnine, spoprijemanje s težavami s stanovanjsko situacijo, pacienti s senilno demenco, ki naj se jim preskrbi alternativno bivališče, v nasprotnem primeru lahko namreč predstavljajo nevarnost za svoje okolje).

 

Povzeto po: Dekleva, Razpotnik (2007). Brezdomstvo v Ljubljani